Bivanje ni le vprašanje strehe nad glavo, temveč pogoj za dostojanstvo, samostojnost in občutek varnosti, še posebej v starosti. Ob vse večji socialni izolaciji starejših in izzivih, ki jih prinašajo nepremičninske razmere, postaja stanovanjska politika tudi vprašanje medgeneracijske pravičnosti.

Bivanjska problematika starejših v Sloveniji postaja vse bolj pereča. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje udobja, temveč za dostopnost, varnost in predvsem samostojnost v zadnjem življenjskem obdobju. Ob tem se odpira tudi širše vprašanje medgeneracijske solidarnosti: kako naj bivanje v prihodnosti omogoča dostojanstvo tako mladim kot starejšim?

30. maja je bil na Brdu pri Kranju organiziran 5. Predsedničin forum, ki je tokrat prvič skupaj obravnaval bivanjsko problematiko mladih in starejših. Čeprav so izzivi teh dveh skupin različni, se na določenih točkah presenetljivo stikajo in odpirajo prostor za nove, skupnostno naravnane rešitve.

Sam doma, a v praznem in odvečnem prostoru

Po podatkih SURS v Sloveniji več kot 90 odstotkov starejših živi v lastniških stanovanjih, pogosto brez hipotekarnih bremen. A številni med njimi bivajo sami, pogosto v večjih stanovanjih, ki so bila nekoč primerna za družinsko življenje, danes pa jim zaradi starosti in spremenjenih potreb postajajo vse bolj neustrezna. Mnogokrat gre za stanovanja v višjih nadstropjih brez dvigal, kar močno oteži vsakodnevne opravke ali celo izhod iz stanovanja.

Notranji prostori pogosto niso prilagojeni, kopalnice so preozke ali težko dostopne, stopnice previsoke, pohištvo in oprema pa niso prilagojeni slabši gibljivosti. Stanovanja imajo pogosto zastarele in energijsko neučinkovite ogrevalne sisteme, kar pomeni visoke stroške, zlasti v zimskih mesecih. Velika kvadratura, ki je bila nekoč prednost, danes pomeni finančno in fizično breme. Vse to prispeva k zmanjšani kakovosti bivanja.

Ob vsem tem pa je največji izziv prav tišina in osamljenost, ki postaneta stalna spremljevalca. Stanovanje, ki je bilo nekoč prostor druženja in topline, postane prazno, tiho in neprijazno.

Stanovanja niso samo kvadratura – so temelj varnosti

Dostopno, prilagojeno in socialno povezano bivanje je ključni pogoj za aktivno in dostojno staranje. Pri tem ne gre le za fizično urejenost doma, temveč tudi za socialno infrastrukturo: ali je v bližini trgovina, javni prevoz, zdravstveni dom? Ali ima oseba občutek, da pripada skupnosti?

Veliko starejših se počuti odrinjenih, tako fizično kot družbeno. Vprašanje bivanja se zato vedno bolj povezuje z duševnim zdravjem, občutkom vrednosti in socialno povezanostjo.

Kaj se lahko naučimo od drugih?

Čeprav se zdi, da je stanovanjska kriza predvsem domač problem, jo že vrsto let naslavljajo tudi številne evropske države in pobude drugod po svetu. Izkušnje iz tujine kažejo, da so najbolj uspešne tiste rešitve, ki ne gledajo le na kvadratne metre, ampak tudi na odnose, povezanost in smiselno sobivanje. V središče postavljajo človeka in njegovo vsakdanje življenje.

Ena takšnih pobud je model souporabe doma, t. i. Homeshare, ki deluje v Franciji, Veliki Britaniji, Belgiji in na Irskem. Starejša oseba, ki živi sama in ima na voljo sobo, jo lahko ponudi mlajši osebi (največkrat študentu) v zameno za pomoč pri vsakdanjih opravilih, varnost in predvsem družbo. Gre za preprosto, a učinkovito obliko sobivanja, ki krepi medgeneracijsko razumevanje, zmanjšuje osamljenost starejših in rešuje stanovanjsko stisko mladih. Takšen pristop bi bil v Sloveniji posebej uporaben v urbanih okoljih, kjer so potrebe na obeh straneh velike.

Drug pristop, ki je v zadnjih letih močno zaživel na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji, je t. i. Senior co-housing – skupnostno bivanje starejših. Gre za stanovanjske skupnosti, v katerih ima vsak stanovalec svoj bivalni prostor (stanovanje ali garsonjero), skupni pa so prostori za druženje, kuhanje, vrtove, knjižnice ali celo telovadnice. Model temelji na solidarnosti, prostovoljni pomoči med stanovalci in skupni skrbi za urejeno bivanje. Poudarek je na neodvisnosti, a tudi na izogibanju osamljenosti, ki jo posamezno bivanje pogosto prinese. V Sloveniji bi bil tak model posebej primeren tam, kjer lokalne skupnosti iščejo možnosti za nadomestne oblike bivanja zunaj institucionalne oskrbe.

Poleg tega pa se pojavljajo tudi inovativni urbani projekti, kot je omrežje Cities4Co‑housing. Ta evropski URBACT projekt vključuje mesta kot so Thessaloniki, Neapelj, Vila Nova de Gaia in druge, ki preizkušajo modele skupnostnih stanovanj z uporabo skupnih prostorov, participativnih načrtov, čezmejnega sodelovanja z občinami in partnerji ter finančne sheme, ki zagotavljajo dostopnost in okoljsko trajnost. Gre za celosten pristop, ki obravnava problem stanovanjske krize kot priložnost za urbano prenovo z močno socialno komponento.

Te dobre prakse kažejo, da so rešitve mogoče in da zanje ni nujno potrebna ogromna investicija, temveč predvsem odprtost za sodelovanje, medgeneracijsko zaupanje in pogum, da se poskusi nekaj novega.

Kako naprej?

Trenutno se veliko razprav o staranju osredotoča na institucionalno oskrbo in gradnjo domov. A izziv bivanja starejših je veliko širši. Potrebujemo razmislek o alternativnih oblikah bivanja kot so skupnostna stanovanja, prilagoditve obstoječih domov, stanovanjski sosedski programi in podpora družinskim skrbnikom.

V Gerontološkem društvu Slovenije si prizadevamo, da starejši ostanejo čim dlje dejavni, samostojni in predvsem vključeni v okolje. Pri tem ima vprašanje bivanja ključno vlogo. Potrebujemo več možnosti. Več sožitja. Več mostov med generacijami.

Prispevek pripravila: Pika Nahtigal